Sindromi delecij in duplikacij

Praviloma vsaka celica v telesu vsebuje 46 kromosomov (23 jih dobimo od mame, 23 od očeta). Preveliko ali premajhno število kromosomov vodi do prevelikega ali premalega števila genov oziroma „genskih navodil”. Iz tega izhajajo nepravilnosti, kot so trisomije (denimo Downov, Edwardsov in Patauov sindrom) ali pa napake na spolnih kromosomih (med njimi Klinefelterjev, Turnerjev, Jacobsov, trojni X sindrom). Lahko pa je sicer število kromosomov normalno, manjka oz. podvojen pa je le delček kromosoma: to strokovno imenujemo delecija ali duplikacija. Ker so takšne spremembe zelo majhne, jih velikokrat težko odkrijemo pred rojstvom. Tehnologija testa NIFTY pa pregleda vse kromosome in lahko zazna 92 sindromov delecije in duplikacije v paketu Pro ter 60 sindromov delecije in duplikacije v paketu Plus.

Delecija

Kromosomska delecija nastane, če se delček kromosoma izgubi. To se lahko zgodi na kateremkoli kromosomu, v različno velikem obsegu. Posledica kromosomske delecije je izguba genetskega materiala, ki za človeško telo predstavlja navodila za delovanje in razvoj. Kakšne so posledice delecije za plod, je zelo odvisno od velikosti izgubljenega dela in njegove lokacije na kromosomu: z drugimi besedami, katere informacije za telo je ta izgubljeni delček genetskega materiala vseboval.

Duplikacija

Kromosomska duplikacija pa je nasprotje delecije: gre za podvojitev dela kromosoma. Posledično ima telo preveliko količino dednega materiala, preveč „navodil”, po katerih se razvija in deluje. Tudi posledica duplikacije je odvisna od velikosti in lokacije podvojenega dela kromosoma.

Klinične značilnosti delecij in duplikacij lahko vključujejo zaostanek v razvoju in motnje v duševnem razvoju, upočasnjeno rast, vedenjske motnje, težave pri hranjenju, nizek mišični tonus, epileptične napade, značilne obrazne poteze in druge nepravilnosti. Klinične značilnosti se med posameznimi delecijami in duplikacijami močno razlikujejo, zato ob zaznani kromosomski nepravilnosti priporočamo posvet s strokovnjakom, ki bo znal odgovoriti na vaša vprašanja

92 sindromov delecije in duplikacije (NIFTY Pro)

Sindrom delecije 1p36

Sindrom delecije 1p36 zaznamujejo kraniofacialne značilnosti, zmanjšana intelektualna sposobnost, epileptični napadi, nepravilnosti v razvoju skeleta ter možganske in srčne okvare. Prenatalni ultrazvok lahko razkrije nekatere strukturne anomalije, kot so srčne okvare, ageneza corpus callosuma, hidrocefalus in mikrocefalija, vendar pa normalen ultrazvok ne izključuje osnovne anomalije. Pričakovana življenjska doba je spremenljiva, vendar je lahko normalna.

Sindrom delecije 1q41–q42

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo znaten razvojni zaostanek in izrazite obrazne dismorfizme, kot so globoko vstavljene oči, široka konica nosu in vdrt nosni most. Poleg tega se lahko v nekaterih primerih pojavijo stanja, kot so majhna velikost glave (mikrocefalija), razcepljeno nebo, equinovarus stopal, epileptični napadi in nizka rast.

Sindrom delecije 1p32–p31

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo razvojni zaostanek, težave s strukturo možganov (kot je manjkajoči ali nerazvit del, imenovan corpus callosum) in nekatere obrazne poteze, kot so večja glava (zaradi dodatne tekočine v možganih), nižje nameščena ušesa, nosnice, obrnjene naprej, in majhna čeljust. Pogoste so tudi težave s sečili, kot sta povratni tok urina in težave z njegovim nadzorom. Druge klinične značilnosti lahko vključujejo šibek mišični tonus (hipotonijo), privezano hrbtenjačo, Chiarijevo malformacijo tipa I in epileptične napade.

Sindrom delecije 2p16.1–p15

Ključne značilnosti sindroma delecije 2p16.1–p15 vključujejo zaostanek v psihomotoričnem razvoju, zmanjšano intelektualno sposobnost in spremenljive, a značilne dismorfne značilnosti, vključno z majhno glavo, visokim čelom, povečano razdaljo med notranjima kotičkoma vek, kožno gubo, ki prekriva notranji kotiček oči, kratkimi in navzdol usmerjenimi očmi, povešenimi vekami, širokim in visokim nosom, nazaj postavljeno čeljustjo, ravnim območjem med nosom in zgornjo ustnico, majhnimi usti z visoko in ozkim nebom ter spodnjo ustnico, ki se obrne navzven. Oboleli lahko kažejo vedenjske motnje, podobnim avtizmu in imajo nepravilnosti v strukturi možganov.

Sindrom delecije 2q33.1 (Glassov sindrom)

Ključne značilnosti Glassovega sindroma vključujejo zmanjšano intelektualno sposobost in dismorfne obrazne poteze, vključno z nenormalno majhno spodnjo čeljustjo (mikrognatija), navzdol poševnimi palpebralnimi razpokami, vrzeljo v nebu (razcepljeno nebo) in stisnjenimi zobmi.

Sindrom duplikacije 2q31.1

Sindrom duplikacije 2q31.1, imenovan tudi mezomelična displazija, je redek sindrom, ki prizadane skelet obolelega. Ključne značilnosti vključujejo simetrično skrajšanje srednjih segmentov okončin, zaradi česar je oseba nižja kot običajno, hitre gibe oči (nistagmus) in težave z roko, kot je palec s tremi deli, medprstna kožica, običajno med prsti sredincem in prstancem, nekateri posamezniki pa imajo lahko tudi equinovarus stopal.

Sindrom mikrodelecije 2q31.1

Za ta sindrom so značilni zmerna do huda razvojna zaostalost, nizka rast, obrazna dismorfija in spremenljive okvare okončin.

Sindrom delecije 2q37

Sindrom delecije 2q37 se kaže z blago do zmerno razvojno zaostalostjo ali zmanjšano intelektualno sposobnost, skrajšanimi prsti, nizko rastjo, debelostjo, šibkim mišičnim tonusom (hipotonijo), specifičnimi obraznimi potezami, nenormalnim vedenjem, motnjo avtističnega spektra, hipermobilnostjo ali dislokacijo sklepov in skoliozo.

Duplikacija 2q

Duplikacija 2q pomeni, da je del dolgega kraka kromosoma 2 podvojen. Ključne značilnosti te duplikacije vključujejo zmerno psihomotorično zaostanek, blago zmanjšanje intelektualne sposobnosti, dismorfizem obraza (visoka linija las, izrazito čelo, široko razmaknjene oči (hipertelorizem), navzgor poševne odprtine za oči, velika, nizko nastavljena in/ali posteriorno zasukana ušesa, vdrt/širok nosni most, izrazita konica nosu in tanka zgornja ustnica). Poleg tega lahko posamezniki s to boleznijo kažejo nepravilnosti prstov in normalne ali nadpovprečne telesne mere. Občasno lahko opazimo genitalne anomalije in nizko rast.

Sindrom delecije 3pter-p25

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo nizko težo ob porodu, psihomotorično in rastno zaostalost, manjšo glavo ter specifične obrazne poteze, kot so povešene veke in majhna čeljust. Klinične značilnosti lahko vključujejo tudi dodatne prste na rokah ali nogah, ledvične anomalije, razcepljeno nebo, prirojene srčne napake in prebavne anomalije. Običajno bolniki trpijo za zmanjšanjem intelektualne sposobnosti.

Dandy-Walkerjev sindrom (DWS)

Dandy-Walkerjev sindrom je redek genetski sindrom, ki ga povzroča delecija v kromosomski regiji 3q22-q24. Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo motnje v razvoju možganov, zlasti malih možganov, ki so odgovorni za koordinacijo gibanja. Glavna značilnost sindroma je povečan četrti možganski prekat. Do polovica prizadetih posameznikov ima zmanjšano intelektualno sposobnost, zaostanek v razvoju motoričnih sposobnosti, okorelost mišic in epileptične napade. Incidenca je približno 1 od 25.000–35.000.

Sindrom delecije 3q13.31

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo velik razvojni zaostanek (vključno s težavami v govoru), poporodno prekomerno rast, značilne obrazne poteze z izrazitim ali širokim čelom, visokim ustnim nebom, zmanjšanim prostorom med nosom in zgornjo ustnico ter štrlečimi ustnicami. Pojavijo se lahko tudi anomalije možganov in osrednjega živčnega sistema, vključno z odsotnostjo ali nepopolnim razvojem corpus callosuma (tkiva, ki povezuje levo in desno stran možganov) in nenormalne moške genitalije.

Duplikacija distalnega dela kratke ročice kromosoma 3

Duplikacija distalnega dela kratke ročice kromosoma 3 pomeni, da je del distalne regije kratkega kraka kromosoma 3 podvojen. Ključne značilnosti te duplikacije vključujejo specifičen kraniofacialni dismorfizem, povezan s psihomotorično zaostankom, zmerno do hudo zmanjšanje intelektualne sposobnosti, srčnimi in urogenitalnimi nepravilnostmi ter epileptičnimi napadi in abnormalen prstni odtis.

Duplikacija 3q

Duplikacija kromosoma 3q pomeni, da je del dolgega kraka kromosoma 3 podvojen. Resnost stanja ter znaki in simptomi so odvisni od velikosti in lokacije duplikacije ter od tega, kateri geni so vpleteni. Ključne značilnosti te duplikacije vključujejo značilne obrazne poteze, hirzutizem (prekomerna rast las pri ženskah), zmanjšano velikost glave (mikrocefalija), zmanjšano intelektualno sposobnost, upočasnjeno rast in nepravilnosti rok, nog, genitourinarnega sistema, ledvic in srca. Pojavijo se lahko tudi različne druge nevrološke nepravilnosti ali okvare, ki prizadenejo druge dele telesa. Približno tretjina dojenčkov z duplikacijo kromosoma 3q ne preživi prvega leta življenja, pogosto zaradi srčnih napak ali okužb.

Sindrom delecije 4p16.3 (Wolf-Hirschhornov sindrom)

Wolf-Hirschhornov sindrom je redek genetski sindrom, za katerega so značilne prirojene okvare, zmanjšana intelektualna sposobnost in druge resne zdravstvene težave. Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo zaostanek v rasti v prenatalni fazi, ki mu sledi zaostalost v rasti tudi v postnatalni fazi in hipotonija z nerazvitostjo mišic, tipične kraniofacialne značilnosti v otroštvu, ki vključujejo značilen videz nosu, mikrocefalijo, zmanjšano intelektualno sposobnost, epileptične napade, nepravilnosti skeleta, prirojene srčne napake, izgubo sluha, malformacije sečil in strukturne nepravilnosti možganov.

Sindrom delecije 4q21

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo progresiven zaostanek v rasti, psihomotorično zaostalost in izrazite obrazne poteze, kot so široko čelo, kratek prostor med nosom in usti, široko razmaknjene oči (hipertelorizem) in navzdol obrnjeni kotički ust. Ljudje s tem sindromom imajo tudi znatno zmanjšane intelektualne sposobnosti in odsoten ali močno zaostal govor.

Duplikacija 4p

Duplikacija 4p pomeni, da je del kratkega kraka kromosoma 4 podvojen. Resnost stanja ter znaki in simptomi so odvisni od velikosti in lokacije duplikacije ter od tega, kateri geni so vpleteni. Ključne značilnosti te duplikacije vključujejo razvojni zaostanek, zmanjšanje intelektualnih spodobnosti, vedenjske težave in značilne obrazne poteze (manjša glava, povečana razdalja med obrvmi in očmi, povečana ušesa, gomoljast nos z ravnim ali vdrtim nosnim mostom, dolg prostor med nosom in zgornjo ustnico, spodnja čeljust, ki je pomaknjena nazaj s koničasto brado). Dodatne značilnosti vključujejo skeletne (kongenitalna vertikalna petnica, arahnodaktilija, kamptodaktilija) in ledvične malformacije, srčne napake, očesne nepravilnosti in nenormalne genitalije pri moških.

Duplikacija distalnega dela dolge ročice kromosoma 4 (4q)

Ključne značilnosti te duplikcaije vključujejo zaostanek v rasti, zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, značilne malformacije lobanje in obraznega predela, vključno z nenavadno majhno glavo (mikrocefalija), deformiranimi ušesi in izrazitim nosnim mostom ter/ali okvarami rok in nog. V nekaterih primerih so lahko prisotne tudi dodatne telesne nepravilnosti, kot so prirojene srčne napake, nepravilnosti na spolovilih pri prizadetih moških, okvare sečil in/ali druge ugotovitve.

Delecija distalnega dela dolge ročice kromosoma 4 (4q)

Ključne značilnosti te delecije vključujejo spremenljivo kombinacijo kraniofacialnih, razvojnih, digitalnih, skeletnih in srčnih značilnosti: šibek mišični tonus (hipotonija), razvojni zaostanek, zaostanek v rasti, razcepljeno nebo, kardiovaskularne malformacije, nepravilnosti rok in nog ter tipične dismorfne značilnosti, kot so nenormalno majhna velikost glave (mikrocefalija), zaobljeni obrazi, majhne oči, širok nosni most, dvignjen nos, polna lica, majhna usta in brada.

Sindrom cri-du-chat (5p delecijski sindrom)

Sindrom delecije 5p, znan tudi kot sindrom Cri-du-chat, je genetski sindrom, za katerega so značilne prirojene okvare, zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, zaostanek govora, mačji jok, dismorfne poteze, srčne napake in mikrocefalijo. Stopnja umrljivosti v prvem letu je 10-odstotna. To stanje ima približno 1 od 20.000 do 1 od 50.000 živorojenih otrok.

Sindrom delecije 5q14.3

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo hudo zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, odsotnost govora, stereotipne gibe in epilepsijo. Nenavadne obrazne poteze vključujejo visoko široko čelo z variabilno majhno brado, kratek nos z antevertiranimi nosnicami (nosnice, ki se odpirajo naprej in ne navzdol), velika odprta usta, navzgor poševne palpebralne reže (zunanji kotički oči, ki so usmerjeni navzdol) in izrazite obrvi.

Sindrom delecije 5q12

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo zaostanek v psihomotoričnem razvoju, zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, zaostanek govora, zmanjšan indeks telesne mase, dolge roke, prste na rokah in nogah ter obrazni dismorfizem (veliko čelo, izrazit nos, dolg prostor med nosom in zgornjo ustnico ter majhna brada).

Sindrom duplikacije 5p13

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo globalni razvojni zaostanek, zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, avtistično vedenje, šibek mišični tonus (hipotonija), večjo glavo in izrazite obrazne poteze (izstopajoče čelo, kratke oči in majhna ali nenavadna ušesa). Druge povezane klinične značilnosti vključujejo motnje spanja, epileptične napade, aplazijo/hipoplazijo corpus callosuma (razvojne nepravilnosti, ki prizadenejo snop živčnih vlaken, ki povezuje levo in desno hemisfero možganov) in nepravilnosti skeleta (velike roke in stopala, dolgi prsti na rokah in nogah).

Duplikacija 5p

Ključne značilnosti te dupikacije se zelo razlikujejo, vendar vedno vključujejo hudo zmanjšanje intelektualnih sposobnosti. Druge klinične značilnosti lahko vključujejo obrazni dismorfizem, nepravilnosti v rasti, nevrološke težave, srčne napake in druge nepravilnosti organov.

Sindrom delecije 6pter-p24

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo razvojni zaostanek, zapozneli motorični razvoj, zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, šibek mišični tonus (hipotonija) in nenormalno obliko lobanje. Pogosti klinični znaki vključujejo prirojene srčne napake, strukturne očesne napake, široko razmaknjene oči (hipertelorizem), nepravilnosti sprednje očesne komore, nepravilnosti neba in zob, nepravilnosti živčnih celic ali njihovih povezav ter anomalije rok, nog, dlani in stopal.

Sindrom delecije 6q24-q25

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo razvojni zaostanek, intrauterino in postnatalno omejitev rasti, dismorfizem obraza (hipoplazija srednjega dela obraza, široko razmaknjene oči (hipertelorizem), širok nosni most in nazaj zasukana ušesa), srčne nepravilnosti, zapoznelo staranje kosti, majhne roke in noge ter izgubo sluha.

Sindrom delecije 6q11-q14

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo šibek mišični tonus (hipotonijo), psihomotoren zaostanek, nizko rast, anomalije skeleta/okončin, popkovnično kilo in anomalije sečil, pa tudi značilne obrazne poteze, vključno z navzgor poševnimi očmi, visoko obokanim nebom in nizko nastavljenimi in/ali displastičnimi ušesi.

Delecija 6p

Delecija 6p pomeni, da manjka del kratkega kraka kromosoma 6. Resnost stanja ter znaki in simptomi so odvisni od velikosti in lokacije delecije ter od tega, kateri geni so vpleteni. Ključne značilnosti te delecije vključujejo zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, razvojni zaostanek, očesne nepravilnosti, izgubo sluha, anomalije rok, široko razmaknjene oči (hipertelorizem) in srčne napake.

Sindrom delecije 6q15-q23

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo majhne ali zelo majhne dojenčke, ki se pogosto rodijo s carskim rezom. Dojenčki s tem sindromom lahko kažejo zadržanost ali nezmožnost hranjenja, nenormalen mišični tonus (mihavost ali zategnjenost) in običajno potrebujejo posebno nego. Poleg tega imajo lahko težave s srcem, manjše anomalije v rokah, nogah in genitalijah, pa tudi stanje, znano kot razcepljena dlan. Resnost teh značilnosti se lahko med prizadetimi posamezniki razlikuje.

Sindrom delecije 6q25-qter

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo težave s hranjenjem, hidrocefalus, epileptične napade, srčne bolezni, razvojni zaostanek in nenavadne obrazne poteze. Poleg tega imajo lahko posamezniki s tem sindromom okvaro vida, manjše genitalne anomalije, okvaro hrbtenice, razcepljeno nebo in otekanje ene ali obeh ledvic. Resnost teh značilnosti se lahko med prizadetimi posamezniki razlikuje.

Sindrom delecije 6q26-q27

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo težave s hranjenjem, zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, izrazite obrazne poteze, epileptične napade, šibek mišični tonus (hipotonija), manjše anomalije rok in nog, več malformacij in možganskih nepravilnosti.

Delecija 7q

Delecija 7q je znana tudi kot sindrom družinske monosomije 7. Resnost stanja ter znaki in simptomi so odvisni od velikosti in lokacije delecije ter od tega, kateri geni so vpleteni. Ključne značilnosti te delecije vključujejo razvojni zaostanek, zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, vedenjske težave in značilne obrazne poteze. Delecija več genov kromosoma 7 lahko povzroči razvoj mielodisplastičnega sindroma (MDS) in akutne mieloične levkemije (AML). Simptomi običajno vključujejo majhne rdeče ali vijolične lise na koži (petehije), lahko nastajanje modric ali anemijo. Hitro napredovanje je pogosto, prognoza pa je na splošno slaba. Večina primerov ni dednih, vendar lahko ljudje delecijo prenesejo na svoje otroke.

Sindrom delecije 7q11.23

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo povečano tveganje za epilepsijo, nevrološke razvojne motnje (vključno z razvojnim zaostankom in zmanjšanjem intelektualnih sposobnosti različnih stopenj), učne težave in nevrovedenjske nepravilnosti (motnja avtističnega spektra, hiperaktivnost, impulzivnost, agresija, samonasilno vedenje in depresija).

Sindrom delecije 7q21-q32

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo blag do hud razvojni zaostanek in težave pri učenju. Medtem ko se večina dojenčkov rodi z zdravim srcem, so okvare odkrili pri več kot tretjini. In čeprav večina otrok ne razvije epilepsije, je imel skoraj vsak tretji dojenček ali otrok epileptične napade. Drugi simptomi lahko vključujejo specifično socialno vedenje, ki lahko vključuje motnjo avtističnega spektra in težave z jezikom, govorom, spanjem in hranjenjem.

Sindrom delecije 7q31-q32

Delecije v regiji 7q31-q32 so povezane s hudo komunikacijsko motnjo z znaki oromotorne dispraksije (težave pri koordinaciji mišičnih gibov, potrebnih za izgovarjanje besed), dismorfnimi značilnostmi in blagim razvojnim zaostankom.

Sindrom delecije 8p23.1

Klinične manifestacije so spremenljive in niso odvisne od velikosti delecije, saj je pri večini bolnikov enaka. Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo nizko porodno težo, postnatalnen zaostanek v rasti, blago zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, psihomotorično zaostalost, slab govor, epileptične napade, vedenjske težave, kot sta hiperaktivnost in impulzivnost, kraniofacialne nepravilnosti (mikrocefalija, visoko in ozko čelo, širok nosni most, epikantične gube, visoko obokano nebo, kratek vrat in nizko nastavljena nenavadno oblikovana ušesa) ter prirojene srčne napake.

Sindrom duplikacije 8p23.1

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo blago do zmerno razvojno zaostalost, zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, blage obrazne dismorfizme (vključno z izrazitim čelom, obokanimi obrvmi, širokim nosnim mostom, dvignjenimi nosnicami, razcepljeno ustnico in/ali nebom) in prirojene srčne anomalije (npr. defekt atrioventrikularnega septuma). Druge opisane značilnosti vključujejo makrocefalijo, vedenjske nepravilnosti (npr. motnjo pomanjkanja pozornosti), epileptične napade, hipotonijo ter očesne in anomalije prstov (poli/sindaktilija). Prevalenca sindroma duplikacije 8p23.1 je od 1 do 9 na 100.000.

Langer-Giedionov sindrom (LGS)

Langer-Giedionov sindrom, znan tudi kot trihorhinofalangealni sindrom tipa 2, je redka multisistemska motnja, ki jo povzroča delecija na kromosomu 8, ki pogosto vključuje gene TRPS1, RAD21 in EXT1. Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo zmanjšanje intelektualnih sposobnosti in številne druge nepravilnosti, vključno s prekomernimi kožnimi gubami, številnimi koščenimi izrastki (eksostozami), nizko rastjo, redkimi in depigmentiranimi lasmi na lasišču, tipičnimi obraznimi značilnostmi (široke obrvi, zlasti medialni del, širok nosni greben in konica, nerazvita nosna krila, dolg filtrum, tanek rdečica zgornje ustnice in štrleča ušesa), anomalije okončin in stožčaste falangealne epifize (rastni konci kosti v prstih). Razpon in resnost simptomov se od osebe do osebe zelo razlikujeta.

Sindrom delecije 8q22.1

Za sindrom delecije 8q22.1, znan tudi kot Nablusov maskast obrazni sindrom, je značilen maskast videz obraza. Med obrazne značilnosti spadajo zoženje očesne odprtine (blefarofimoza), napeta, sijoča koža na obrazu ter raven in širok nos. Druge značilnosti vključujejo deformirana ušesa, nenavaden vzorec dlak na lasišču, trajno upognjene prste na rokah in nogah (kamptodaktilija), deformacije sklepov (kontrakture), ki omejujejo gibanje v rokah in nogah, nenavadno zobovje, blag razvojni zaostanek, nespuščena moda pri moških (kriptorhidizem) in veselo razpoloženje.

Sindrom duplikacije 8q22.1

Znan tudi kot sindrom duplikacije kromosomov Lerijeve pleonosteze, to stanje vključuje široke in deformirane palce na rokah in nogah v valgusnem položaju (‘lopatičast’ videz), fleksijsko kontrakturo interfalangealnih sklepov, splošno omejeno gibljivost sklepov, nizko rast in pogosto mongoloidni facies. Dodatne malformacije vključujejo genu recurvatum, povečanje posteriornih nevralnih lokov vratnih vretenc in odebelitev palmarne in podlahtne fascije.

Sindrom duplikacije 8p

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo zelo spremenljiv fenotip, od odsotnosti dismorfnih značilnosti in le blagega zmanjšanja intelektualnih sposobnosti do bolnikov s hudo razvojno zaostalostjo, šibkim mišičnim tonusom ali “mihavostjo” pri novorojenčkih, nizko rastjo, hudim zmanjšanjem intelektualnih sposobnosti, blagimi dismorfnimi značilnostmi in strukturnimi nepravilnostmi možganov. Poročali so tudi o avtizmu, epilepsiji in spastični paraplegiji (nevrološki motnji, za katero sta značilni šibkost in okorelost mišic pod pasom).

Sindrom duplikacije 8q

Simptomi in resnost so odvisni od velikosti in lokacije duplikacije, od tega, kateri geni so vključeni, in od tega, ali so prisotne tudi druge kromosomske nepravilnosti. Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo razvojni zaostanek, težave z učenjem, prirojene srčne napake, nepravilnosti skeleta, nepravilnosti spolovil ali sečil ter značilne obrazne poteze.

Sindrom delecije 9p

Resnost ter znaki in simptomi so odvisni od velikosti in lokacije delecije ter od tega, kateri geni so vpleteni. Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo razvojni zaostanek, nizek mišični tonus (hipotonija), značilne obrazne poteze (trigonocefalija, hipoplazija srednjega dela obraza, navzgor usmerjene palpebralne reže, displastična majhna ušesa, raven nosni most z antevertiranimi nosnicami in dolgim filtrumom, mikrognatija, hoanalna atrezija, kratek vrat), srčne bolezni, skolioza in/ali genitalne nepravilnosti.

Duplikacija 9p

Ključne značilnosti te podvojitve vključujejo zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, kraniofacialni dismorfizem (npr. nenormalno majhna glave (mikrocefalija), velika sprednja fontanela, široko razmaknjene oči (hipertelorizem), strabizem, navzdol poševne oči, deformirana, nizko nastavljena, štrleča ušesa, gomoljast nos, velika usta, navzdol obrnjeni kotički ust, nenormalno majhna čeljust), digitalne anomalije (brahidaktilija in klinodaktilija) in nizko rast. Manj pogosto se pri bolnikih pojavijo kardiopatija in malformacije ledvic, skeleta in osrednjega živčevja.

DiGeorgejev sindrom 2

DiGeorgejev sindrom 2 vključuje srčne malformacije, hipoparatiroidizem, imunsko pomanjkljivost T-celic in obrazno dismorfizem. Te značilnosti se prekrivajo z anomalijami, opisanimi pri sindromu delecije 22q11.2 (DiGeorgejev sindrom). Poleg tega so druge skupne značilnosti tudi nenormalno oblikovana lobanja, nenormalno majhna velikost glave (mikrocefalija), nepravilnosti rok in nog, dolg obraz, visoko čelo, širok nosni most, genitourinarne anomalije, huda psihomotorična zaostalost in izguba sluha, kar ima za posledico klinično sliko, ki se jasno razlikuje od slike DiGeorgejevega sindroma. Vendar pa se zaradi več podobnosti v nepravilnostih, opaženih pri posameznikih z delecijami 22q11.2, sindrom pogosto imenuje DiGeorgejev sindrom 2.

Sindrom delecije 10q22.3-q23.2

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo dismorfne obrazne poteze, razvojni zaostanek in več prirojenih anomalij. Hujši primeri, ki vključujejo delecijo gena PTEN, se kažejo z infantilno/juvenilno polipozo (razvoj več polipov v prebavilih), nenormalno veliko glavo (makrocefalija) z dismorfnimi obraznimi potezami in razvojnim zaostankom.

Sindrom delecije 10q26

Resnost stanja ter znaki in simptomi so odvisni od velikosti in lokacije delecije ter od tega, kateri geni so vpleteni. Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo obrazni dismorfizem, blago do zmerno zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, težave z rastjo in razvojni zaostanek. Prizadeti posamezniki lahko doživijo epileptične napade, motnjo pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), impulzivnost ali kažejo avtistično vedenje. Obrazne poteze lahko vključujejo izrazit ali kljunast nos, širok nosni most, majhno spodnjo čeljust, deformirana ušesa, ki so nizko nasajena, tanko zgornjo ustnico in nenormalno majhno glavo. Mnogi prizadeti posamezniki imajo široko razmaknjene oči (hipertelorizem) in mežikanje. Manj pogosti znaki vključujejo nepravilnosti okostja in srca, težave z dihanjem, ponavljajoče se okužbe, nepravilnosti ledvic in spolovil ali težave s sluhom in vidom. Večina primerov ni podedovanih, vendar lahko ljudje delecijo prenesejo na svoje otroke.

Sindrom delecije 10p12-p11

Ključne značilnosti vključujejo razvojni zaostanek, ki je očiten že v prvem letu ali zgodnjem otroštvu in je povezan z značilnimi dismorfnimi obraznimi potezami, kot so široko čelo, vdrt nosni most z izbočeno konico nosu in globoko postavljene oči. Druge pogoste značilnosti vključujejo hipotonijo, zaostanek govora, blago do zmerno zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, nenormalno vedenje (avtistično, agresivno, hiperaktivno) ter prirojene anomalije srca in možganov. Večina bolnikov ima tudi prebavne in blage očesne anomalije.

Duplikacija 10p

Duplikacija 10p pomeni, da je del kratkega kraka kromosoma 10 podvojen. Resnost in simptomi duplikacije kromosoma 10p so odvisni od velikosti in lokacije duplikacije ter od tega, kateri geni so vpleteni. Ključne značilnosti te duplikacije vključujejo zaostanek v razvoju, motoričnih sposobnostih ali rasti, nizko rast, nizek mišični tonus, nepravilnosti stopal (kot so ekvinovarus), razcepljena ustnica in/ali razcepljeno nebo ter značilne obrazne poteze. Drugi znaki in simptomi lahko vključujejo epileptične napade, srčne ali druge prirojene napake.

Sindrom delecije 11p13 (WAGR sindrom)

WAGR je kratica za Wilmsov tumor, Aniridija, Genitourinarne težave in Range of developmental disorders (številne razvojne motnje). Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo popolno ali delno prirojeno aniridijo (nerazvitost ali odsotnost šarenice, kar lahko zmanjša ostrino vida in poveča občutljivost na svetlobo) in povezane očesne nepravilnosti, genitourinarne anomalije (kot so nespuščena moda ali hipospadija pri moških ali anomalije notranjih spolovil ali sečil pri ženskah), različne stopnje zmanjšanja intelektualnih sposobnosti in povečano tveganje za razvoj Wilmsovih tumorjev. Manjšina bolnikov razvije odpoved ledvic, mnogi pa debelost. Vendar pa se sindrom WAGR z debelostjo, ki se pojavi v otroštvu, imenuje WAGRO sindrom (obesity – debelost).

Sindrom delecije 11p11.2 (Potocki-Shafferjev sindrom)

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo odprtine v obeh kosteh, ki tvorita zgornji in stranski del lobanje (povečane parietalne foramine), več benignih (nerakavih) kostnih tumorjev, imenovanih eksostoze, zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, razvojni zaostanek, značilen videz obraza, motnjo avtističnega spektra ter težave z vidom in sluhom. V nekaterih primerih imajo lahko posamezniki s sindromom okvaro srca, ledvic ali sečil.

Jacobsenov sindrom

Jacobsenov sindrom je redek genetski sindrom, ki ga povzroča delecija več genov na terminalnem koncu dolgega kraka kromosoma 11 (11q). Znaki in simptomi se med prizadetimi ljudmi razlikujejo. Ključne značilnosti tega sindroma pogosto vključujejo Paris-Trousseaujev sindrom (motnjo strjevanja krvi), značilne obrazne poteze, zapozneli razvoj motoričnih sposobnosti in govora ter kognitivne motnje. Druge značilnosti lahko vključujejo kompulzivno vedenje, motnjo pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), avtizem, epileptične napade, prirojene srčne napake, nizko rast in/ali nepravilnosti okostja.

Sindrom delecije 11q23

Ključne značilnosti tega sindroma, znanega tudi kot Paris-Trousseaujeva trombocitopenija, vključujejo blago nagnjenost h krvavitvam, variabilno trombocitopenijo (nihajoče nizko število trombocitov), značilne obrazne poteze, nenormalno velike alfa-granule v trombocitih in dismegakariopoezo. Drugi pogosti simptomi vključujejo zmanjšanje intelektualnih spodobnosti in nepravilnosti srčno-žilnega sistema.

Sindrom mikrodelecije 12q14

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo blago zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, zgodnje razvojne motnje in osteopoikilozo (prekomerna gostota kosti, ki povzroča bolečino). Za bolnike je značilna nizka rast.

Sindrom mikrodelecije 12p12.1

Ključne značilnosti tega sindroma, znanega tudi kot Lamb-Shafferjev sindrom, vključujejo težave pri učenju, zamude v splošnem razvoju z jezikovnimi motnjami, nenavadno vedenje in blag obrazno dismorfizem, vključno s širokim čelom, očmi, ki so poševno usmerjene navzdol, in nizko postavljena ušesa. Druge možne značilnosti vključujejo skeletne nepravilnosti, škiljenje, hipoplazijo vidnega živca in okvare možganskih struktur.

Duplikacija 12p

Resnost stanja ter znaki in simptomi so odvisni od velikosti in lokacije duplikacije ter od tega, kateri geni so vpleteni. Ključne značilnosti tega stanja vključujejo makrocefalijo (nenavadno velika glava), nizek mišični tonus, značilne obrazne poteze (vključno z izboklino čelnega dela, okroglim obrazom, polnimi lici, nizko nastavljenimi ušesi, širokim nosnim mostom, kratkim nosom z navzpred obrnjenimi nosnicami, dolgim filtrumom, tanko rdečo zgornjo ustnico in obrnjeno, debelo spodnjo ustnico), razvojni zaostanek in zmanjšanje intelektualnih spodobnosti. Večina primerov ni podedovanih, vendar lahko ljudje duplikacijo prenesejo na svoje otroke.

Sindrom delecije 13q14

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo retinoblastom, razvojni zaostanek, različne stopnje zmanjšanja intelektualnih sposobnosti, zapoznel razvoj jezika, značilne obrazne poteze, vključno z visokim čelom, opaznim prostorom med nosom in zgornjo ustnico, velikimi usti s tanko zgornjo ustnico in debelo, obrnjeno spodnjo ustnico ter ušesi, ki so nagnjena naprej. Druge opisane značilnosti vključujejo visoko porodno težo, veliko porodno težo, veliko velikost glave (makrocefalija), tumor češarike (pinealom), povečana jetra (hepatomegalija), kilo v predelu dimelj in nespuščena moda.

Sindrom delecije distalnega dela dolge ročice kromosoma 13 (13q)

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo različne stopnje zmanjšanja intelektualnih sposobnosti in razvojne zaostanke, pa tudi malformacije osrednjega živčnega sistema, očesne nepravilnosti in kraniofacialni dismorfizem (nenormalno majhna glava trikotne oblike, velika in nepravilno oblikovana ušesa, širok izstopajoč nosni most in majhna/nerazvita spodnja čeljust). Poročali so tudi o srčnih, genitourinarnih, prebavnih in skeletnih manifestacijah.

Sindrom delecije 14q11-q22

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo nenormalno majhno glavo, nizek mišični tonus, slabo rast, zmanjšane intelektualne sposobnosti s slabim očesnim stikom, hipoplazijo corpus callosuma in dismorfne značilnosti, vključno s kratkim nosom, dolgim prostorom med nosom in zgornjo ustnico ter ravnim nosnim mostom.

Sindrom delecije 14q22 (Friasov sindrom)

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo očesne anomalije (anoftalmija/mikroftalmija, ptoza, hipertelorizem, eksoftalmos), anomalije hipofize (hipoplazija/aplazija hipofize s pomanjkanjem rastnega hormona in zaostankom v rasti) in anomalije udov (polidaktilija, kratki prsti, pes cavus). Druge klinične značilnosti lahko vključujejo mišično hipotonijo, zaostanek v psihomotoričnem razvoju/znižane intelektualne spodobnosti, dismorfne znake (asimetrija obraza, mikroretrognatija, visoko obokano nebo, anomalije ušes), prirojene genitourinarne malformacije in okvaro sluha.

Sindrom delecije proksimalnega dela dolge ročice kromosoma 14 (14q)

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo razvojni zaostanek, zavračanje ali nezmožnost hranjenja, nizek mišični tonus, nenormalno majhno glavo, majhno spodnjo čeljust, manjše anomalije genitalij (pogostejše pri dečkih), nizko porodno težo, dihalno stisko in delno ali popolno razcepitev neba.

Sindrom duplikacije 14q

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo zaostanek v rasti in nizko porodno težo, nizek mišični tonus, razvojni zaostanek, zmanjšane intelektualne sposobnosti, nizko rast, nenormalno majhno glavo, dismorfizem obraza (izbočenost čela, široko razmaknjene oči (hipertelorizem), gomoljast nos, majhna/nerazvita čeljust, redki lasje in obrvi), prirojene srčne napake, mišično okorelost in hiperrefleksijo.

Angelmanov sindrom/Prader-Willijev sindrom (sindrom delecije 15q11-q13)

Prader-Willijev sindrom (PWS) je genetski sindrom, ki povzroča težave s hranjenjem in zaostanek pri razvoju v otroštvu, z debelostjo, razvojnim zaostankom in drugimi zdravstvenimi težavami, ko otrok odrašča. Prizadene približno 1 od 10.000 do 1 od 25.000 novorojenčkov. NIPT lahko odkrije PWS, ki ga povzroča delecija, kar predstavlja približno 70 % primerov; preostale primere povzročajo drugi molekularni mehanizmi. Delecija pri PWS je na kromosomu, podedovanem po očetu.

Angelmanov sindrom (AS) je redek genetski sindrom, ki vključuje intelektualno prizadetost in druge resne zdravstvene težave. Prizadene približno 1 od 12.000 do 1 od 20.000 novorojenčkov. NIPT lahko odkrije AS, ki ga povzroča delecija, kar predstavlja približno 68 % primerov; preostale primere povzročajo drugi molekularni mehanizmi. Delecija pri AS je na kromosomu, podedovanem po materi.

Ljudje s Prader-Willijevim sindromom imajo v zgodnjem otroštvu hudo hipotonijo in težave s hranjenjem, ki jim v poznejšem otroštvu ali zgodnjem otroštvu sledi prekomerno prenajedanje in postopen razvoj morbidne debelosti. Motorični mejniki in razvoj jezika so zakasnjeni. Vsi posamezniki imajo določeno stopnjo kognitivnih motenj in imajo lahko tudi vedenjske težave. Prenatalni ultrazvok je običajno normalen, vendar se lahko opazi zmanjšano gibanje ploda in medenična vstava. Pričakovana življenjska doba je normalna.

Pogoste značilnosti posameznikov z Angelmanovim sindromom vključujejo znižane intelektualne sposobnosti, hud razvojni zaostanek, motnje govora, ataksijo, epileptične napade in dismorfne značilnosti. Prenatalni ultrazvok je običajno normalen. Pričakovana življenjska doba je normalna.

Sindrom delecije 15q26-qter

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo različne stopnje znižanja intelektualnih sposobnosti, zaostanek v psihomotoričnem razvoju, prenatalno in postnatalno omejitev rasti ter nekatere blage spremembe na obrazu, kot sta manjša glava in trikotna oblika obraza. Druge možne značilnosti vključujejo izrazite obrazne značilnosti, anomalije rok in nog, težave s srcem in motnjo avtističnega spektra.

Levy-Shanskyjev sindrom

Levy-Shanskejev sindrom je redek genetski sindrom, ki ga povzroča delna tetrasomija kromosoma na regiji 15q26-qter. Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo prenatalno in postnatalno prekomerno rast, ledvične anomalije, dismorfizem obraza (dolg, tanek obraz, izrazito čelo in brada, navzdol spuščene veke, izrazit nos s širokim nosnim mostičkom), blage do hude učne in vedenjske težave. Dodatni klinični znaki lahko vključujejo nenormalno veliko glavo in kraniosinostozo.

Sindrom delecije 15q14

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo zaostanek v psihomotoričnem razvoju, nizko rast, obrazni dismorfizem in različne stopnje znižanja intelektualnih sposobnosti. Dismorfne značilnosti vključujejo bitemporalno zoženje, visoko čelo, kratek prostor med nosom in zgornjo ustnico, koničasto brado in dismorfna ušesa. V vseh poročanih primerih je bil opisan razcep neba, pri bolnikih z velikimi delecijami pa so opazili prirojene srčne napake ali epilepsijo.

Sindrom mikrodelecije 15q24

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo prenatalen in postnatalen zaostanek v rasti, zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, izrazite obrazne poteze ter genitalne, skeletne in digitalne anomalije.

Sindrom prekomerne rasti 15q26

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo ledvične anomalije (45 %), kot sta podkvasta ledvica in ageneza ledvic(ena ali obe ledvici ploda se ne razvijeta). Pogosti so tudi neustrezno delovanje ledvic, reflux urina, policistična ledvica in podvojitev desne ledvičnega meha. Ljudje s tem sindromom imajo lahko tudi zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, razvojne zamude in so visoke rasti. Dodatne značilnosti lahko vključujejo kraniosinostozo in makrocefalijo.

Delecija distalnega dela dolge ročice kromosoma 15 (15q)

Ključne značilnosti te delecije vključujejo prenatalno in postnatalno omejitev rasti, razvojni zaostanek, različne stopnje zmanjšanja intelektualnih sposobnosti, anomalije rok in nog ter blag kraniofacialni dismorfizem. Druge možne značilnosti vključujejo otekanje pri novorojenčkih, težave s srcem, težave s kožo, razširjeno aorto in prisotnost motnje avtističnega spektra.

Sindrom delecije 16p12.2-p11.2

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo razvojni zaostanek, izrazite obrazne poteze (sploščen obraz, navzdol spuščene veke, nizko postavljena in deformirana ušesa), težave s hranjenjem, ponavljajoča se vnetja ušes in kognitivne motnje. Opaziti je mogoče tudi dodatne značilnosti, kot so srčne napake, orofacialna razcepitev in nizka rast.

Sindrom duplikacije 16p12.2-p11.2

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo razvojno/psihomotorično zaostanek (zlasti govora), zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, motnjo avtističnega spektra in/ali obsesivno in ponavljajoče se vedenje, vedenjske težave (kot so agresija in izbruhi) ter dismorfne obrazne poteze. Druge pogoste značilnosti vključujejo anomalije prstov ali rok, nizko rast, manjšo glavo in vitko postavo.

Sindrom delecije 16p13.3

Ta delecija povzroči hudo obliko Rubinstein-Taybijevega sindroma. Nekateri raziskovalci menijo, da gre za edinstven nastajajoči sindrom. Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo zaostanek v rasti, hipotonijo (zmanjšan mišični tonus), nizko rast, mikrocefalijo (nenavadno majhno glavo), značilne obrazne poteze, blago do zmerno zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, anomalije organov (tj. težave s srcem in/ali ledvicami) in dovzetnost za okužbe.

Sindrom duplikacije 16p13.3

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo blago do zmerno zmanjšanje intelektualnih sposobnosit in razvojni zaostanek (zlasti govora), normalno rast, kratke, proksimalno vsajene palce in druge malformacije rok in stopal, blago okorelost sklepov, značilne obrazne poteze, pomanjkanje pozornosti, motnje avtističnega spektra in osnovne zdravstvene težave, kot so srčne bolezni. Druge poročane težave vključujejo nespuščena moda, dimeljske kile in vedenjske težave.

Duplikacija proksimalnega dela dolge ročice kromosoma 16 (16q)

Ključne značilnosti te podvojitve vključujejo razvojni zaostanek, težave z učenjem, zaostanek govora, manjše anomalije rok in/ali nog, nenormalen razvoj zob (kar pogosto povzroči majhne zobe) in težave s pozornostjo/vedenjem. Kljub tem izzivom so prizadeti posamezniki običajno zdravi in nimajo večjih prirojenih napak.

Smith-Magenisov sindrom

Smith-Magenisov sindrom (SMS) je redek genetski sindrom, ki ga povzroča delecija na kratkem kraku kromosoma 17. Čeprav ta regija vsebuje več genov, je za večino značilnosti stanja odgovorna izguba enega samega gena, RAI1. V približno 10 % primerov SMS povzroča genetska sprememba v genu RAI1. Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo blago do zmerno zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, zapoznele govorne in jezikovne spretnosti, značilne obrazne poteze, motnje spanja in vedenjske težave. Razširjenost Smith-Magenisovega sindroma je 1 od 15.000–25.000.

Sindrom delecije 17p13.3 (Miller-Diekerjev sindrom)

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo lisencefalijo (redko motnjo razvoja možganov, za katero so značilne gladke ali odsotne možganske gube in nenormalno odebeljena možganska skorja) in nenormalno majhno glavo, ki povzroča hudo zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, zaostanek v razvoju, epileptične napade, nenormalno okorelost mišic, šibek mišični tonus in težave s hranjenjem. Epileptični napadi se običajno začnejo pred šestim mesecem starosti, nekateri pa se pojavijo že od rojstva. Bolniki imajo tudi značilne obrazne poteze. Nekateri posamezniki so lahko tudi manjši, imajo težave s srcem ali resne težave z dihanjem. Pričakovana življenjska doba je izrazito krajša, smrt pa se najpogosteje pojavi v zgodnjem otroštvu.

Potocki-Lupskijev sindrom

Potocki-Lupskijev sindrom je redek genetski sindrom, ki ga povzroča duplikacija na kratkem kraku kromosoma 17. Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo določeno stopnjo razvojnega zaostanka (predvsem kognitivne in jezikovne motnje), nizek mišični tonus, slabo hranjenje, blago do zmerno zmanjšanje intelektualnih sposobnosti in neuspeh pri napredovanju v otroštvu. Poleg tega mnogi posamezniki kažejo nekatera vedenja, ki so običajno povezana z motnjami avtističnega spektra. Pogosto so poročali tudi o strukturnih kardiovaskularnih anomalijah in motnjah spanja.

Sindrom duplikacije 17p13.3

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, avtizem in strukturne nepravilnosti možganov. Duplikacije lahko vključujejo gen LIS1 in/ali YWHAE. Kadar sta vključena oba gena, klinični znaki vključujejo izrazite obrazne poteze in pogoste strukturne nepravilnosti možganov. Posamezniki z duplikacijami LIS1 imajo subtilne možganske okvare, pa tudi nevrovedenjske motnje, vključno z zapoznelim razvojem, zmanjšanjem intelektualnih sposobnosti in motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo. Duplikacije YWHAE povzročajo značilnosti, kot so večja velikost ob rojstvu, nenavaden videz obraza in blage zamude v razvoju.

Yuan-Harel-Lupskijev sindrom

Yuan-Harel-Lupskijev sindrom je redek genetski sindrom, ki ga povzroča duplikacija na kratkem kraku kromosoma 17. Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo zamude v splošnem razvoju in težave z živci v okončinah (periferna nevropatija), ki se začnejo zgodaj v življenju. Vključuje značilnosti dveh drugih stanj, Charcot-Marie-Toothove bolezni tipa 1A in Potocki-Lupskijevega sindroma. Kombinirani učinki teh stanj lahko vodijo do resnejših simptomov, kot so zgodnji začetek težav z živci in prizadetost centralnega in perifernega živčnega sistema. Druge značilnosti vključujejo šibek mišični tonus, težave s hranjenjem in zaostanek pri rasti, pa tudi okvaro hoje (motnjo hoje), izgubo zaznave, zmanjšane ali odsotne globoke tetivne reflekse gležnjev in deformacije stopal. Poročali so tudi o obraznem dismorfizmu, srčnih in ledvičnih anomalijah ter siringomieliji (nevrološki motnji, pri kateri se v hrbtenjači tvori cista, napolnjena s tekočino (sirinks).

Duplikacija 17p

Resnost stanja ter znaki in simptomi so odvisni od velikosti in lokacije duplikacije ter od tega, kateri geni so vpleteni. Ključne značilnosti te duplikacije vključujejo prenatalno in postnatalno zaostanek v rasti, težave s hranjenjem, razvojne zaostanke in težave z učenjem, vedenjske težave, kot so hiperaktivnost in avtistične značilnosti, zaostanek pri govoru in jeziku, šibek mišični tonus, digitalne nepravilnosti, prirojene srčne napake, skoliozo, apnejo v spanju in značilne obrazne poteze.

Sindrom delecije 18p

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, motnje v rasti, anomalije glave in obraza (okrogel obraz, povečana ustna votlina), nenormalna ušesa in anomalije okončin, genitalij, možganov, oči, srca in zob.

Sindrom delecije distalnega dela dolge ročice kromosoma 18 (18q)

Ključne značilnosti tega sindroma so zelo spremenljive in vključujejo zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, nizko rast, šibek mišični tonus, motnje sluha, deformacije stopal, koničaste prste in blage obrazne spremembe, kot so globoko postavljene oči, raven ali vdrt videz sredine obraza (hipoplazija srednjega dela obraza), široka usta in štrleča ušesa. Pri tem sindromu se lahko pojavijo tudi motnje gibanja oči in druge težave z vidom, razcepljeno nebo, zmanjšano delovanje ščitnice (hipotiroidizem), prirojene srčne napake, težave z ledvicami, genitalne nepravilnosti in težave s kožo. Sindrom delecije distalnega kromosoma 18q lahko vpliva tudi na živčni sistem in povzroči nevrološke težave.

Alagilleov sindrom 1

Alagilleov sindrom 1 (AGS tip 1) je redek genetski sindrom, ki ga povzroča delecija regije p12 na kromosomu 20. Približno 7 % vseh Alagilleovih sindromov (AGS tip 1) povzroča ta delecija, ki vključuje gen JAG1. V več kot 90 odstotkih primerov povzročijo Alagilleov sindrom (AGS tip 1) mutacije v genu JAG1. AGS tip 2 je posledica mutacij gena NOTCH2 (na kromosomu 1p12). Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo okvaro jeter, ki jo povzročajo nepravilnosti v žolčnih vodih, in številne težave s srcem, lahko pa prizadene tudi druge dele telesa. Ljudje z Alagilleovim sindromom imajo lahko značilne obrazne poteze, vključno s širokim, izrazitim čelom, globoko postavljenimi očmi in majhno, koničasto brado. Motnja lahko prizadene tudi krvne žile v možganih, hrbtenjači in ledvicah. Prizadeti posamezniki imajo lahko nenavadno metuljasto obliko kosti hrbtenice (vretenc). Razširjenost Alagilleovega sindroma je približno 1 na 70.000.

Duplikacija 20p

Resnost stanja ter znaki in simptomi so odvisni od velikosti in lokacije duplikacije ter od tega, kateri geni so vpleteni. Na splošno so manjše duplikacije manj hude kot večje. Ključne značilnosti te duplikacije vključujejo zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, razvojni zaostanek, zaostanek govora, slabo koordinacijo, težave z zobmi, nepravilnosti hrbtenice, značilne obrazne poteze in težave s srcem.

Delecija 21q22

Ključne značilnosti te delecije vključujejo zaostanek v rasti intrauterino in postnatalno, nenormalno majhno glavo, povečan ali štrleč zadnji del lobanje in obrazni dismorfizem, za katerega so značilne navzgor ali navzdol poševne majhne veke, izrazit nosni most s širokim nosom in velika ušesa. Pogosto so opažene tudi številne malformacije, vključno s strukturnimi malformacijami možganov in srčnimi napakami. Druge pogoste značilnosti vključujejo hudo zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, okorelost sklepov, nenormalen mišični tonus, okužbe dihal in epileptične napade. Poročali so o specifičnih krvnih boleznih (npr. trombocitopenija, mielodisplazija).

Sindrom delecije 22q11.2 (DiGeorgeov sindrom)

DiGeorgejev sindrom se pojavi pri približno 1 od 4000 živorojenih otrok. Klinični fenotip je izjemno spremenljiv in sega od blagega do hudega. Ključne značilnosti vključujejo težave z učenjem in vedenjem, blago zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, anomalije neba in dismorfne značilnosti. Srčne okvare so opažene v 85 % primerov. Prisotne so lahko tudi anomalije ledvic in možganov. Nekateri bolniki imajo imunsko pomanjkljivost zaradi hipoplazije timusa, kar povečuje tveganje za okužbo, pa tudi hipoparatiroidizem, ki povzroča hipokalcemijo. Življenjska doba je običajno normalna, vendar se lahko razlikuje glede na resnost značilnosti. Prenatalni ultrazvok lahko pomaga prepoznati strukturne anomalije, vendar ga normalen ultrazvok ne izključuje.

Ker so znaki in simptomi sindroma delecije 22q11.2 zelo raznoliki, so bile različne skupine značilnosti prej opredeljene kot ločena stanja, kot so DiGeorgejev sindrom, velokardiofacialni (Shprintzenov) sindrom in sindrom konotrunkalne anomalije obraza, v nekaterih primerih pa tudi Opitzov G/BBB sindrom in Caylerjev kardiofacialni sindrom. Vendar pa je odkritje njihove skupne genetske osnove zdravnike pripeljalo do tega, da so jih združili v en sam sindrom s številnimi možnimi znaki in simptomi, imenovan sindrom delecije 22q11.2.

Sindrom duplikacije Xp11.23-p11.22

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo mejno do hudo zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, zakasnitev govora, nepravilnosti EEG in zgodnjo puberteto. Posamezniki imajo lahko znatno prekomerno telesno težo in kažejo anomalije spodnjih okončin, hipoplazijo petega prsta na nogi in sindaktilijo. Nekateri prizadeti posamezniki kažejo tudi odsotnost corpus callosuma, ki je pas živčnih vlaken, ki povezujejo obe možganski hemisferi.

Sindrom delecije Xp21

Sindrom delecije Xp21 je redek genetski sindrom, ki ga povzroča delecija regije p21 kromosoma X in običajno prizadene moške. Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo kompleksno pomanjkanje glicerol kinaze, ki lahko povzroči prirojeno hipoplazijo nadledvične žleze (ACH), zmanjšanje intelektualnih sposobnosti in/ali Duchennovo mišično distrofijo (DMD). Ljudje s tem sindromom imajo lahko visoke ravni glicerola v krvi in urinu, simptomi pa se lahko razlikujejo glede na to, kateri geni manjkajo in koliko jih je vpletenih.

Sindrom duplikacije Xq27.3-q28

Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo blago zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, dismorfizem obraza (globoko postavljene oči, izbočena konica nosu in tanke ustnice), nizko rast in primarno odpoved spolnih žlez, ki se kaže kot visok glas, redka dlaka na telesu, trebušna debelost in hipogonadizem pri prizadetih moških. Ženske nosilke so lahko nizke rasti in doživijo zgodnjo menopavzo.

Sindrom delecije Xq21

Sindrom delecije Xq21, znan tudi kot X-vezana retinalna distrofija, je redek genetski sindrom, ki ga povzroča delecija regije q21 kromosoma X. Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo horoideremijo, ki povzroča progresivno niktalopijo (nočno slepoto) in sčasoma centralno slepoto pri moških. Poleg tega lahko bolniki občutijo zmerno zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, prirojeno mešano gluhost (ki vključuje tako senzorinevralno kot prevodno komponento) in debelost. Ženske nosilke kažejo tipične spremembe mrežnice, ki kažejo na stanje nosilca horoideremije.

Sindrom delecije Xq22.3

Sindrom delecije Xq22.3, znan tudi kot X-vezani Alportov sindrom – difuzna leiomiomatoza (XLAS-DL), je redek genetski sindrom, ki ga povzroča delecija regije q22.3 kromosoma X. Ključne značilnosti tega sindroma vključujejo simptome glomerularne bolezni, kot so kri v urinu, povečana vsebnost beljakovin v urinu in težave z ledvicami, ki se običajno pojavijo pozneje v otroštvu. Pri moških je bolezen običajno hujša in hitreje napreduje. Bolniki doživljajo tudi izgubo sluha in očesne anomalije, kot so težave z lečo, katarakta, motna roženica in težave z mrežnico. Difuzna leiomiomatoza (redko stanje, za katero je značilna nenormalna rast gladkega mišičnega tkiva) je huda tako pri moških kot pri ženskah. V glavnem prizadene požiralnik in povzroča težave pri požiranju, bruhanje po obroku ter bolečine v prsih ali trebuhu. Prizadene tudi dihalne poti, kar vodi do težav z dihanjem, kašljanja, hrupnega dihanja in pogostih okužb pljuč zaradi vdihavanja hrane. Prizadete ženske lahko občutijo povečan klitoris, pa tudi različne stopnje vpliva na zunanje genitalije in maternico.

60 sindromov delecije in duplikacije (NIFTY Plus)

Alfa talasemija, sindrom mentalne zaostalosti

Sindrom mentalne zaostalosti pri bolnikih povzroča hude duševne motnje in telesne ter obrazne anomalije. Med značilnimi obraznimi potezami so širši razmik med očmi, epikantus (očesna guba, ki prekriva zgornji del očesa), majhen nos trikotne oblike, sploščen obraz in mikrocefalija. Večina bolnikov ima tudi anomalijo spolovil in hudo obliko anemije.

Sindrom neobčutljivosti na androgen (AIS)

Sindrom neobčutljivosti na androgen je na kromosom X vezana recesivna motnja, pri kateri se pri moškem pojavi žensko zunanje spolovilo (brez maternice, vagine in ostalih spolnih organov v okolici maternice). Pri bolnikih pride do razvoja ženskih prsi (ginekomastija) ter razvoja mod v trebušni votlini ali preponi. Čeprav imajo moški normalen kariotip spolnih kromosomov (XY), imajo hipospadijo (prirojena okvara, pri kateri se izvodilo sečnice ne razvije na konici penisa) in mikropenis.

Angelmanov sindrom/Prader-Willijev sindrom (sindrom delecije 15q11-q13)

Sindrom Bannayan-Riley-Ruvalcaba (BRRS)

Klinične značilnosti sindroma so visoko obokano ustno nebo, anomalije glave, benigni tumorji že v zgodnjem otroštvu in hemangiomi (nenormalno širjenje žilnega sistema, ki lahko vodi v krvavitve). Slednji lahko vodijo do amputacije nog. Posledica možganskih krvavitev so epileptični napadi. Dojenčki s sindromom imajo povečano porodno težo in velikost, a se s starostjo hitrost rasti zmanjšuje. Imajo zaostale motorične sposobnosti, so nekoordinirani, imajo težave pri razvoju govora in blago obliko duševne zaostalosti. Pogoste so tudi anomalije reber in prekomerno slinjenje.

Sindrom Branchiootorenalne displazije (BOR)/Melnick-Fraserjev sindrom

Sindrom je dedovana motnja, pri kateri pride do delne ali celotne izgube sluha, strukturnih okvar notranjega, srednjega in zunanjega ušesa ter tvorbe cist na žlezah. Pogoste so tudi ledvične anomalije (neustrezna velikost ledvic ali celo odsotnost le-teh).

Sindrom mačjih oči (CES)

Sindrom mačjih oči spremljajo koloboma (popačenost očesnih membran), širši razmik med očmi (hipertelorizem), izrastki okoli ušesa, poševne oči, povešenost spodnjega dela oči, prirojena nenavadna majhnost zgornje ali spodnje čeljusti, deformacija rektuma in enojna popkovna arterija, ki lahko vodi v neustrezen razvoj zarodka. Bolniki imajo tudi srčne in ledvične anomalije ter duševne motnje. Za sindrom so značilne tudi t. i. VACTERL motnje, ki prizadenejo veliko telesnih sistemov, ki izvirajo iz embrionalnega mezoderma.

Sindrom delecije 10q

Delecijo spremljajo obrazna asimetrija, izrazit nos, ozka zgornja ustnica, nizka porodna teža, nizka rast, ukrivljenost mezinca in pri moških kriptorhizem (odsotnost enega ali obeh mod). Osebe z delecijo 10q imajo različne oblike učnih težav in zavrt razvoj.

Sindrom mikrodelecije kromosoma 10q22.3–q23.31

Značilnosti sindroma so nižja rast, zapoznela puberteta, deformirane obrazne poteze in motnje v srčni atrioventrikularni pregradi.

Sindrom delecije 18p

Glavne klinične značilnosti delecije so duševna zaostalost, motnje v rasti, anomalije glave in obraza (okrogel obraz, povečana ustna votlina), nenormalno oblikovana ušesa in anomalije okončin, spolnih organov, možganov, oči, srca in zob.

Sindrom delecije distalnega dela dolge ročice kromosoma 18 (18q)

Sindrom Cornelia de Lange (CDLS)

Sindrom prepoznamo predvsem na osnovi značilno spremenjenega obraza, ki zajema nižji prednji rob lasišča, privzdignjene obrvi, enojno obrv, privihan nos, zmanjšano rast spodnje čeljusti (maksilarni prognatizem), povečan srednji del zgornje ustnice in ozke ustnice. Glavne klinične značilnosti so tudi predrojstvena in poporodna razvojna zakasnitev, motnje v duševnem razvoju in nenormalna rast zgornjih okončin.

Cowdenov sindrom (CD)

Značilnosti Cowdenovega sindroma so benigne razjede v tkivih, ki se pogosto delijo (na koži, sluznici, prsih in ščitnici), na obrazu (v bližini ust in v njih) in na okončinah.

Sindrom cri-du-chat (5p delecijski sindrom)

Sindrom delecije 5p, znan tudi kot sindrom cri-du-chat, je genetski sindrom, za katerega so značilne prirojene okvare, zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, zaostanek govora, mačji jok, dismorfne poteze, srčne napake in mikrocefalijo. Stopnja umrljivosti v prvem letu je 10-odstotna. To stanje ima približno 1 od 20.000 do 1 od 50.000 živorojenih otrok.

Dandy-Walkerjev sindrom (DWS)

DiGeorgejev sindrom 2

Distalna artrogripoza tipa 2B (DA2B)

Pogoste klinične značilnosti distalne artrogripoze tipa 2B vključujejo nenadzorovano stisnjene pesti, križanje prstov, nepopravljiva pokrčenost določenih prstov, zategovanje dlani proti mezincu (posledica zatekanja sklepov) in deformacija stopal. Za bolnike so značilne tudi t.i. smejalne gube, povešenost oči proti nosu in manjša usta.

Duchennova/Beckerjeva mišična distrofija

Najbolj specifična značilnost Duchennove mišične distrofije je progresivna proksimalna mišična distrofija (izgubljanje mišične mase) z značilnim povečanjem dela nog (meč). Prizadeta je tudi srčna mišica, pri kateri pride do degeneracije srčnih mišičnih vlaken, ki se nadomestijo z maščobo. V krvi so povečane količine encima kreatinske kinaze, kar kaže na poškodbe tkiv, v katerih se le-ta primarno nahaja. Duchennova mišična distrofija se razvije pred 3. letom starosti, do 12. leta se bolezen razvije že do te stopnje, da je oseba primorana k uporabi invalidskega vozička, medtem ko do 20. leta pogosto pride do smrti. Beckerjeva mišična distrofija se razvije v bližini 20. oziroma 30. leta starosti, oseba s to obliko bolezni pa lahko živi do relativno pozne starosti.

Dyggve-Melchior-Clausenov sindrom (DMC)

Osebe z Dyggve-Melchior-Clausenovim sindromom so mentalno zaostale, imajo prekomerno sploščena vretenca po celotni hrbtenici. Zaradi odsotnosti določenih hrbteničnih kosti čutijo konstanten pritisk na hrbtenjačo (kompresija hrbtenjače).

Feingoldjev sindrom

Feingoldjev sindrom je avtosomna dominantna motnja, za katero so značilne različne oblike mikrocefalije, iznakaženost rok in nog, prirojena odsotnost požiralnika in dvanajstnika ter učne in duševne motnje. Iznakaženost rok in nog lahko vključuje hipoplastične palce, ukrivljenost kazalca in mezinca, spojenost prstov na nogi in skrajšane ali odsotne srednje prstnice. Pri manjšini bolnikov se pojavljajo tudi srčne in ledvične anomalije, anomalije vretenc in gluhost.

Holoprozencefalija tipa 1 (HPE1)

Za holoprozencefalijo tipa 1 je značilen izrazit orbitalni hipotelorizem (zmanjšana razdalja med dvema organoma), odsotnost nosu in podolgovat izrastek sredi obeh oči brez funkcije. Ena izmed oblik bolezni se imenuje cebocefalija, pri kateri ima oseba nos z eno nosnico, medtem ko je za drugo obliko – etmocefalijo, značilna razcepljena ustnica, nerazvitost nosne kosti in trdega neba ter hipotelorizem (zmanjšana razdalja med nosom in očmi).

Holoprozencefalija tipa 4 (HPE4)

Za holoprozencefalijo tipa 4 je značilna huda anomalija obraza in možganov. Stopnja invalidnosti je odvisna od stopnje možganskih poškodb. Hujše oblike sindroma so pogosto smrtne.

Holoprozencefalija tipa 6 (HPE6)

Za holoprozencefalijo tipa 6 so značilne deformacije možganov in obraza.

Jacobsenov sindrom

Langer-Giedionov sindrom (LGS)

Leukodistrofija 11q14.2–q14.3

Leukodistrofijo spremljajo epileptični napadi pri dojenčkih, huda oblika psihomotorične zaostalosti, motnje v rasti in razvoju, mikrocefalija, mikropenis, strukturne anomalije možganov in obraza (npr. okrogla konica nosu, deformacije čela in vek). Osebe z leukodistrofijo pogosto umrejo v otroštvu.

Mentalna zaostalost zaradi X vezanega pomanjkanja rastnega hormona (MRGH)

Mentalna zaostalost zaradi X vezanega pomanjkanja rastnega hormona se kaže kot širši razmik med očmi, epikantus (očesna guba, ki prekriva zgornji del očesa), enojna obrv, zaostala puberteta, poškodbe živcev, duševna zaostalost, širok nosni most, visoko obokano ustno nebo, podaljšan predel med nosom in usti ter druge obrazne anomalije (velike ustnice in jezik, deformacija zob, velika glava, deformiran nos). Pri prizadetih osebah pride do motenj v delovanju ščitnice (pomanjkanje ščitničnih hormonov) in zmanjšanega izločanja enega ali več hormonov, ki jih proizvaja hipofiza. Pomanjkanje hormonov hipofize lahko vodi v pritlikavost pri otrocih in prehitro staranje pri odraslih.

Sindrom mikroftalmije tipa 6, hipoplazija hipofize

Sindrom spremljajo odsotnost enega ali obeh očes, pomanjšana glava, zmanjšana spodnja čeljust, majhna ušesa, anomalije prstov na rokah, nerazvitost zunanjih spolovil in hipoplastična ledvica. Bolniki imajo možganske motnje, kot so zmanjšani mali možgani in odsotnost določenih možganskih struktur.

Mikroftalmija z linearnimi poškodbami kože

Mikroftalmija z linearnimi defekti kože je dominantna motnja, vezana na kromosom X. Za zarodke moškega spola je smrtna. Mikroftalmiji pravimo tudi “sindrom majhnega očesa”, kjer se oko v maternici ni pravilno razvilo. Zanjo je značilno enostransko ali dvostransko majhno, slabo razvito očesno zrklo, linearne poškodbe kože na obrazu in vratu. Poškodbe kože se sčasoma zacelijo v visokopigmentirana področja.

Sindrom monosomije 9p

Najpogostejše klinične značilnosti, ki se pojavljajo pri več kot 50 % bolnikov, so razvojne in psihomotorične motnje, trikotna oblika glave, ploščata osrednja površina obraza, ozki očesni odprtini, privzdignjene obrvi, kratek ploščat nos z deformiranima nosnicama, ozka zgornja ustnica, dolg predel med nosom in usti, visoko obokano ustno nebo, prirojena nenavadna majhnost zgornje ali spodnje čeljusti, kratek vrat, povečana razdalja med prsnimi bradavicami, koničasti prsti, ploska stopala in nižji mišični tonus. Bolniki imajo težave z govorom, a se ta z leti izboljša.

Orofaciodigitalni sindrom

Orofaciodigitalni sindrom je s kromosomom X-vezana dominantna motnja, ki pri moških vodi v smrt. Kaže se kot deformacija obraza, ustne votline (stanjšano kostno ležišče zob, anomalije zob in odsotnost sekalcev) in prstov na roki. Prav tako naj bi bil v 40 % primerov prizadet centralni živčni sistem. Čeprav so klinični znaki zelo podobni drugim oblikam orofaciodigitalnega sindroma, se ta oblika lahko točno določi zaradi X-vezanega dominantnega dedovanja in policistično boleznijo ledvic.

Panhipopituitarizem, vezan na kromosom X

Zaradi sindroma pride do zmanjšanega izločanja enega ali več hormonov, ki jih proizvaja hipofiza, kar lahko vodi v pritlikavost pri otrocih in prehitro staranje pri odraslih. Motnje pri izločanju gonadotropinov pa vplivajo na reproduktivno funkcijo osebe.

Potocki-Lupskijev sindrom

SIM1 sindrom (Prader-Williju podoben sindrom)

Značilnosti sindroma vključujejo zmanjšano aktivnost ploda, debelost, nižji mišični tonus, duševno zaostalost, nizko rast, majhne roke in stopala ter zmanjšano izločanje spolnih hormonov.

Riegerjev sindrom tipa 1 (RIEG1)

Značilnosti sindroma so nenormalen razvoj sprednjega (anteriornega) dela očesa, kar lahko vodi v slepoto (50 %), odsotnost/nerazvitost očesne mišice, krhkost zob, hidrocefalus (vodenoglavost), skeletne anomalije in motnje v razvoju trebušne kože. Pri določenih bolnikih lahko pride tudi do premajhnih možganskih žil.

Saethre-Chotzenjev sindrom (SCS)

Značilnosti Saethre-Chotzenjevega sindroma so nizka linija lasišča na čelnem predelu, nepravilnosti vek (ptoza), nenormalna velikost ušes, razširjena parietalna foramina (odprtina na temenskem predelu lobanje), tvorba kože med prsti, povečan palec na nogi, deformacije prstov (tudi podvojena prstnica) in povečan pritisk v možganih.

Senzorinevralna gluhost in moška neplodnost

Glavne značilnosti bolezni so gluhost in neplodnost. Poleg tega so prizadete osebe tudi duševno zaostale, nižje rasti in imajo telesne anomalije (majhna ušesa, visok nosni most, majhen predel med nosom in ustnicami, občasno otekanje dlani in stopal, tanke trepalnice, anomalije glave, anomalije nosu, visoko obokano ustno nebo, kratki prsti na rokah in enojna obrv).

Smith-Magenisov sindrom

Etrodaktilija tipa 3 (SHFM3)

Ektrodaktilija tipa 3 povzroča motnje, kot so spojenost večjega števila prstov na nogah in rokah, razcepljenost dlani in stopal ter odsotnost in/ali nepopolna razvitost dlančnic, stopalnic ter prstnic na roki in nogi. V določenih primerih lahko pride tudi do motenj v razvoju možganov, duševne zaostalosti in razcepljenih ustnic ali neba.

Ektrodaktilija tipa 5 (SHFM5)

Ektrodaktilija tipa 5 zajema strukturne nepravilnosti okončin, ki vključujejo deformacijo dlani in stopal, pri katerih lahko pride tudi do spojenosti prstov. Za to obliko bolezni je značilna tudi razcepljenost dlani in stopal ter odsotnost in/ali nepopolna razvitost dlančnic, stopalnic ter prstnic na roki in nogi. V določenih primerih lahko pride tudi do motenj v razvoju možganov, duševne zaostalosti in razcepljenih ustnic ali neba.

Prirojena hernija trebušne prepone (HCD/DIH1)

Nanaša se na skupino prirojenih pomanjkljivosti v strukturi diafragme, ki so pogosto povezane z letalno pljučno hipoplazijo (zmanjšanje pljučnega tkiva v telesu, ki vodi v zmanjšanje prostornine pljuč) in pljučno hipertenzijo (povišan krvni tlak v sistemu pljučne odvodnice). Pogostost prirojene bolezni pri novorojenčkih je od 1 na 2500 do 1 na 4000 rojstev, ob tem pa je smrtnost 30–60-odstotna. Obstaja več oblik bolezni: Bochdalekova hernija, Morgagnijeva hernija, centralna hernija in diafragmatična hernija. V kar 70–90 % naj bi pri prizadeti osebi šlo za Bochdalekovo hernijo, ki se najpogosteje zgodi na levi strani telesa. Patološke posledice hernije se nanašajo na trebušno vsebino, ki vstopa v prsno votlino. Zaradi posledic hernije bolezen vodi v smrt že pri novorojenčkih.

Trihorinofalangealni sindrom tipa 1 (TRPS 1)

Za sindrom so značilne deformacije glave in skeleta. Deformacije glave zajemajo redke lase, kroglasto konico nosu, stanjšan rob zgornje ustnice, dolg predel med nosom ter ustnicami in štrleča ušesa. Skeletne deformacije zajemajo stožčaste sklepne glavice prstnic, deformacijo kolkov in nizko rast.

Van der Woudejev sindrom (VWS)

Pri Van der Woudejevem sindromu gre za genetsko napako na kromosomu 1, za katero je značilna kombinacija zajčje ustnice s prisotnostjo ali odsotnostjo razcepljenega neba in vdolbinicami na spodnji ustnici. Prisotne so tudi številne zdravstvene težave; prirojene srčne napake, šum na srcu, možganske motnje, zarastline med spodnjo in zgornjo dlesnijo in drugo. Ocene pojavnosti Van der Woudejevega sindroma se gibljejo med 1 na 100.000 in 1 na 400.000 rojstev.

Sindrom delecije 11p13 (WAGR sindrom)

Wilmsov tumor 1 (WT1)

Wilmsov tumor 1 je eden najpogostejših tumorjev, ki se pojavlja v otroštvu (1 na 10.000 otrok) in predstavlja 8 % vseh rakastih obolenj pri otrocih. Do nastanka tumorja naj bi prišlo zaradi maligne transformacije nenormalnih ledvičnih matičnih celic, ki so ohranile možnost embrionske diferenciacije.

Limfoproliferativni sindrom vezan na kromosom X (XLP)

Limfoproliferativni sindrom, vezan na kromosom X, je zelo kompleksen sindrom, ki se kaže kot huda ali smrtna oblika mononukleoze. Klinične značilnosti vključujejo pridobljeno hipogamaglobulinemijo (nizka raven protiteles v krvi), hemofagocitno limfohistiocitozo (prevelika količina aktiviranih imunskih celic) in maligni limfom. Zaradi sindroma lahko pride do aplastične anemije (odpoved kostnega mozga) ter motenj pri produkciji rdečih in belih krvničk.

Sindrom mikroduplikacije Xp11.22–p11.23

Klinični znaki mikroduplikacije so neodvisni od spola osebe in velikosti duplikacije. Značilni klinični znaki so različne oblike epileptičnih napadov. Prizadete osebe so sramežljive in trmaste, njihovo obnašanje pa je podobno obnašanju osebe z avtistično motnjo.

Sindrom delecije 1p36

Sindrom delecije 1q41–q42

Sindrom delecije 2q33.1 (Glassov sindrom)

Sindrom delecije 5q21.1–q31.2

Sindrom je prepoznaven predvsem na osnovi značilno spremenjenega obraza, ki zajema nižji prednji rob lasišča, privzdignjene obrvi, enojno obrv, privihan nos, zmanjšano rast spodnje čeljusti (maksilarni prognatizem), povečan srednji del zgornje ustnice in ozke ustnice. Glavne klinične značilnosti so tudi predrojstvena in poporodna razvojna zakasnitev, motnje v duševnem razvoju in nenormalna rast zgornjih okončin.

Sindrom delecije 8p23.1

Sindrom duplikacije 8p23.1

Sindrom duplikacije 11q11–q13.3

Za sindrom je značilna prirojena gluhost, ki je posledica nerazvitega notranjega ušesa. Poleg tega duplikacija povzroča nerazvitost zunanjega dela ušes, pogosta značilnost pa so tudi izjemno majhni zobje.

Sindrom mikrodelecije 12q14

Mikrodelecija 12q14 vodi v blago obliko duševne zaostalosti, motnje v zgodnjem razvoju in osteopoikilozo (prevelika gostota kosti, ki vodi v bolečine v kosteh). Bolniki so značilno nizke rasti.

Sindrom delecije 14q11–q22

Delecijo spremljajo zaostali razvoj, psihomotorični izostanek, duševna zaostalost, težave pri vzpostavljanju očesnega stika, motena rast, mikrocefalija, plagiocefalija (zaležana glava), slab nadzor nad glavo, trikotna oblika obraza, prirojena nenavadna majhnost zgornje ali spodnje čeljusti, podaljšan predel med zgornjo ustnico in nosom, kratek/širok nos, sploščen nosni koren, majhna in deformirana ušesa, trikotne obrvi, epikantus, vdrte oziroma nazaj pomaknjene oči, priprte oči, velik razmak med očmi, motnje v delovanju oči, ki vodijo v slepoto, majhna usta in visoko trdo nebo.

Sindrom prekomerne rasti 15q26

Sindrom mikrodelecije 16p11.2–p12.2

Mikrodelecijo spremljajo anomalije obraza, ki vključujejo sploščen obraz, povešene oči proti nosu in anomalijo oči. Značilna so tudi majhna ušesa in duševna zaostalost.

Sindrom mikroduplikacije 16p11.2–p12.2

Sindrom mikroduplikacije spremljajo izostanek v razvoju, avtizem, mikrocefalija, hiperaktivnost, eholalija (ponavljanje besed, fraz, vprašanj) in možnost epileptičnih napadov. Drugi klinični znaki, ki se nanašajo na telesne anomalije, so širši razmik med očmi (hipertelorizem), možganske anomalije, nizka rast, koničasti prsti, širok in velik nosni most, škiljenje in anomalije prstov na roki.

Sindrom delecije 17q21.31

Sindrom delecije 17q21.31 spremljajo intelektualna zaostalost, nizek mišični tonus, visoko in široko čelo, poševne navzgor usmerjene oči, epikantus (očesna guba, ki prekriva zgornji del očesa), okrogla konica nosu, velika in nizko postavljena ušesa, anomalija vek (ptoza) in dolgi prsti. Bolniki imajo pogosto nevrološke motnje, ki vodijo v epileptične napade, srčne težave (npr. motnje srčnih atrioventrikularnih pregrad), motnje izločal (hipospadija – zunanje ustje sečnice ni na vrhu glavice penisa, temveč nižje, kriptorhizem – odsotnost enega ali obeh mod, dvojni ledvici, hidronefroza – neustrezno delovanje ledvic, ledvično brazgotinjenje) in motnje spolovil. Klinične značilnosti sidroma so anomalije zob, občasna dislokacija komolcev, prekomerna gibljivost sklepov, skolioza, izguba sluha, škiljenje, vitke spodnje okončine, razcepljena ustnica ali nebo. Prizadete osebe so tudi psihomotorično zaostale.

Sindrom duplikacije 17q21.31

Sindrom duplikacije 17q21.31 se nanaša na nizko rast, mikrocefalijo, anomalije prstov na rokah, prekomerno poraščenost, atopični dermatitis, težave pri prebavi, anomalije obraza (majhna usta, anomalija ušes, majhen nos) in prstov na nogi. Osebe z duplikacijo so mentalno zaostale, imajo težave pri vključevanju v družbo, motorične težave in težave obnašanja (agresivnost, hiperaktivnost, obsesivne motnje, komunikacijske motnje).